Razvoj domače mačke povezujemo z obdobjem, ko se je človek začel ukvarjati s poljedelstvom in so njegov pridelek začeli ogrožati glodavci. Opazil je, da se s to nadlogo uspešno spoprijemajo takrat še divje mačke, zato si jih je udomačil. Obstaja tudi možnost, da so se mačke same udomačile, in sicer zaradi obojestranske koristi: človek je mačko potreboval v boju z glodavci, mačka pa je v bližini človeka ali v njegovi oskrbi enostavneje prišla do hrane.

Zanimiva je razlaga nastanka mačke po Bibliji, ki se z znanstveno pravzaprav v razlogu nastanka mačke ujema:

 »Ko je prišel vesoljni potop, se je na Noetovi barki zbralo vse živo. Čez nekaj časa so podgane in miši začele žreti rezervno hrano preostalih živali. Vsem živalim je tako grozila lakota. Ker Noe ni našel rešitve, se je obrnil na boga. Le-ta se ga je usmilil; lev je zakihal in izkihnil mladega mucka« (Leskovic, 1988, str. 7).

Sprva so znanstveniki predvidevali, da je prva udomačitev divje mačke potekala v starem Egiptu pred približno 3000 leti pr. n. št., pred kratkim pa so arheologi na Cipru izkopali doslej najstarejše ostanke ob človeku živeče mačke. Odkritje njenih ostankov v človeškem grobu priča, da  je mačka živela v človekovi bližini že pred 9500 leti, ne moremo pa potrditi dejstva, da je bila tudi že udomačena.

Egipčanska boginja Bastet z mačjo glavo

 Sicer pa za prve lastnike ukročene/udomačene mačke še vedno veljajo Egipčani. Pri njih so se pred približno 3000 leti pr. n. št. mačke uveljavile kot ljubljenčki in so jih častili kot bogove. Boginjo plodnosti Bastet so upodabljali z mačjo glavo. Občudovali so mačkine lovske sposobnosti in lepoto. Umrlo mačko so balzamirali in pokopali na mačjem pokopališču, lastniki mačke pa so si v znamenje žalovanja obrili obrvi. Če je kdo ubil mačko, so ga usmrtili. Konec 19. stoletja so v Egiptu našli mačje pokopališče s 300.000 mačjimi mumijami. Ohranilo se jih je le nekaj, saj so večino mumij prepeljali v Anglijo, jih zmleli in uporabili kot gnojilo.

 Egipčani niso dovolili, da bi mačke iz Egipta izvažali v druge dežele, kljub temu so jih Feničani vozili s seboj na ladjah, kjer so lovile podgane in miši. Domnevamo, da so prav Feničani zanesli mačko v Iran, Indijo, na Kitajsko in v Grčijo, iz Grčije so mačke dobili Rimljani, od njih pa Angleži. Po nekaterih virih naj bi mačke Rimljani dobili za časa Cezarja in Kleopatre, ko so bogati Rimljani uvažali mačke iz Egipta ali jih dobivali kot dragocena darila. Posebej so jih častili občudovalci boginje Diane. V Anglijo naj bi prve mačke prišle šele v 10. stoletju. Ščitil jih je poseben zakon. Na Japonskem in Kitajskem so domačo mačko začeli gojiti okrog leta 1000; tudi tam je mačka preganjala miši in podgane in reševala žitna skladišča in svilarsko obrt.

V srednjem veku je katoliška cerkev mačke strahovito preganjala. Mačke so povezovali s poganskimi obredi in v njih videli hudičevo odposlanko. Nešteto mačk je končalo na grmadah, nič bolje pa se ni godilo njihovim lastnikom. Šele kuga, ki so jo prenašali glodavci, je spametovala Cerkev, da je znova dala mačkam življenjsko pravico. V 17. stoletju pa so se mačke kot ljubljenke vladarjev začele pojavljati na kraljevskih dvorih po Evropi.

O 19. stoletju lahko govorimo kot o stoletju ponovnega vzpona mačk. Popotniki so se na svojih potovanjih srečevali z raznolikimi vrstami domačih mačk in jih prinašali s seboj v Evropo in Ameriko. Navduševali so se zlasti nad dolgodlakimi vrstami in najrazličnejšimi vzorci kožuhov. Mačke so se glede na vremenske razmere, v katerih so prebivale, razlikovale po ustroju telesa ter gostoti kožuha. Leta 1871 je Harrison Weir v Londonu organiziral prvo razstavo mačk. Dogodek je bil velik uspeh, posledica pa je bila uvedba pasemskih mačk.