Ljubitelji mačk so se v 19. stoletju začeli ukvarjati z načrtno vzrejo mačk s posebnimi lastnostmi. Za osnovo so si izbrali navadno mešanko, pri kateri je katera od njenih lastnosti posebej izstopala, npr. dolga dlaka, oblika ali barva oči, dolžina repa ipd. Mačke s takšnimi lastnostmi so parili med seboj in dalje vzrejali tiste mačke, ki so bile nosilke želenih lastnosti. Seveda še danes navadne mačke po številu in raznolikosti daleč prekašajo pasemske mačke, čeprav si vzreditelji prizadevajo vzgojiti vedno nove pasme mačk, ki pa jih morajo priznati mednarodne felinološke organizacije. Vsaka nova pasma mora biti predvsem zdrava.

Poznamo tudi avtohtone pasemske mačke (npr. perzijka, abesinka, angora), vendar se je tudi njihov videz zaradi načrtne vzreje določenih lastnosti do danes zelo spremenil. Nove pasme smo dobili tudi s križanjem avtohtonih pasem med seboj. Tako smo dobili s križanjem perzijke in britanke kratkodlako eksotko.

Prvo razstavo mačk je leta 1871 pripravil Anglež Harrison Weir v znameniti londonski Kristalni dvorani. Razstava je bila velik uspeh in spodbuda za vzrejo vedno novih pasem mačk. Najstarejše pasme mačk so se od 19. stoletja do danes precej spremenile, kar je posledica načrtnega poudarjanja določenih lastnosti.

Na sliki je abesinec SI*Alam+s Idan (Indi).